- zavijanje
- завёртывание(volk) завывание, вой, рёв
Словенско-русский словарь. 2 - издание. - Любляна. Государственное издательство Словении . Янко Котник. 1972.
zavijanje
Смотреть что такое "zavijanje" в других словарях:
zavíjanje — a s (í) glagolnik od zavijati: zavijanje avtomobila; zavijanje v levo; prehitevanje in zavijanje / zavijanje rogljičev / zavijanje daril; zavijanje v papir / zavijanje dejstev, resnice v lepe besede / zavijanje burje / slišati je bilo zavijanje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zavijálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na zavijanje: zavijalni papir / zavijalni stroj ◊ avt. zavijalni pas prometni pas pred križiščem, v križišču za zavijanje; gozd. borova esasta zavijalna rja glivična bolezen, pri kateri se poganjki zlasti rdečega… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
Ojkanje — Le chant Ojkanje * Patrimoine culturel immatériel … Wikipédia en Français
zavìjāčkī — prid. koji se odnosi na zavijače i zavijanje … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
závōjnī — prid. koji se odnosi na zavoj, koji služi kao zavoj i za zavijanje [∼ materijal] … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
sargija — sàrgija ž DEFINICIJA reg. zavoj za zavijanje rana; ferband ETIMOLOGIJA tur. sargı … Hrvatski jezični portal
zavijački — zavìjāčkī prid. DEFINICIJA koji se odnosi na zavijače i zavijanje ETIMOLOGIJA vidi zaviti … Hrvatski jezični portal
zavojni — závōjnī prid. DEFINICIJA koji služi kao zavoj i za zavijanje [zavojni materijal] ETIMOLOGIJA vidi zaviti … Hrvatski jezični portal
avtomát — a m (ȃ) 1. tehnična naprava, stroj, ki opravlja delo brez človekovega sodelovanja: zastarele stroje v tovarni so zamenjali avtomati; steklenice polnijo z avtomati; elektronski avtomat; računski, telefonski avtomat; avtomat za zavijanje cigaret;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
embaláža — e ž (ȃ) kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov: embalaža naj bo lična in funkcionalna; vračunati embalažo v ceno; kovinska, papirnata embalaža; transportna embalaža; skupna teža blaga in embalaže; pren., ekspr. to je le star… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hijéna — e ž (ẹ̑) 1. afriška ali azijska zver, ki se hrani z mrhovino: sestradane hijene so planile po mrtvi živali; iz puščave se je razločno slišalo zavijanje hijen; vojaki so kot hijene stikali po zapuščenih domovih ♦ pal. jamska hijena izumrla hijena … Slovar slovenskega knjižnega jezika
